Dogodek je prišel tudi v literarno zgodovino, saj ga je popisal naš rojak Josip Jurčič v povesti Jurij Kozjak, kjer naj bi (če vrjamemo besedam našega literata) Muljavci Turke tudi uspešno pregnali in se po tem dogodku nikoli več vrnili v naše kraje.
Napad Turkov (Valvasor)
Na pomembni datum in že takratno odločnostjo Muljavcev nas je opozoril sovaščan Leopold Bregar ml. Žal se na ta dan spomni le redkokateri krajan, pa čeprav je bil zelo pomemben za takratno Kranjsko. Mogoče bo pa od te objave dalje tudi 25. april postal zapisan na koledarju Muljavcev. Bomo videli...
7 komentarjev:
Lahko bi bil dela prost dan vsaj za krajane KS MULJAVA.
ZARES bi sedlo.
:)
ZARES dobra ideja.
:L
Citirano iz knjige Pajžbarjev rod (Ciril Jurčič, 2004):
"1475 leta so Muljavo napadli Turki. Po napačnem obvestilu, da je kapetan Šenk popolnoma porazil Turke, je šla iz Stične Na Muljavo zahvalna procesija. Vendar Turki niso bili poraženi. Zbrali so se in prodirali v notranjost Slovenije. Iz severovzhoda preko Bojanjega vrha so vdrli na Muljavo, napadli najprej procesijo, nato pa vernike v cerkvi. Napadli so tudi samostan Stična, mnogo Slovencev pobili, druge pa odgnali v suženjstvo."
Mogoče.
Jest sem pa brala, da so jih pa sršenje in Muljavci vkup pregnali.
In tudi datum se ujema.
Kaj je s kresom?
Hočemo kres, pa se bomo tam zmenil kaj blo s Turki!
Sej so kresove tud zapalil k so Turki prhajal.
Kreeeeessss moooora bit!!!
Hvala za citat! Vsak nekaj ve in lepo, da se med seboj dopolnjujeno in informiramo, kar je tudi namen bloga.
Kot je opaziti, pa je okoli Turkov in Muljave še kar nekaj različnih zgodb. Napišite še več!
Tista o sršenih je pravljica iz Jurčičevega Jurija Kozjaka. To prizna tudi sam pisatelj v knjigi. Celo zgodbo na internetu najdete v Digitalni knjižnici Slovenije.
Copy paste odlomka iz Jurija Kozjaka, če se komu ljubi brat:
Pravljica pripoveduje, da so na Velikem travniku, koncem katerega stoji nekdanja podružnica zatiškega kloštra, cerkvica Matere božje - da so se sešli tu ljudje iz sedmih far s svojimi duhovniki in banderi. Vse je bilo brezskrbno veselo ali pa vtopljeno v pobožnosti. Menihi in gospodja so bili že blizu cerkvice. Kar se zasliši od vzhoda in severa znani grozoviti krik: »Alah, alah!" in kot blisk se naglo začuje strašna beseda: »Turki!" In vzhoda čez Bojanji vrh so dirjali turški konjiki naravnost po travniku proti množici; od severa, od kloštra, so pa vrele druge čete Turkov. Strah obide ubogo ljudstvo. Kakor plane jastreb iz viška med piščeta, da jih nekaj podavi, nekaj razkropi, tako so pridrli Turki nanje. Zdajci se dviga vpitje do neba; vse beži. Največ jih je pobegnilo v cerkev in na obzidano pokopališče, nekoliko v bližnjo hosto, nekoliko brez namena in brez glave tja, kamor jih je nesla noga. Mnogo pa so jih Turki posekali in pojezdili na travniku, tako, da pravijo stari ljudje, da je tekla tačas kri po trati kakor v žlebu potok, ter so jo turški konji gazili do členkov. Cerkev in pokopališče, s precej visokim zidom obdano, je bilo natlačeno beguncev, ki so iskali zavetja.….
Na severni strani tik obzidja je stala lipa. Na deblu je visela že od nekdaj podoba Matere božje: zadaj za podobo so se pa bili v duplu zaredili sršeni. Predrznemu janičarju je prišlo na um, da bi se dalo storiti z drevesa mnogo škode stiskanim kristjanom. Spleza torej med veje, in res je njegova strela zadela nekaterega borivca za zidom. Janičarju je plezalo na pomoč še mnogo drugih tovarišev. Kmetje se jamejo razmikati, že so Turki viseli na zidu, že je še samo Janez Mačerol z malim krdelom neustrašljivih mož težko težko branil to stran, ko pošlje Bog za zdaj drugega, sicer majhnega, vendar hudega pomočnika. Turek je bil brcnil z drevesa podobo Matere božje in tako razdraži žival v drevesu. Naglo prihrume sršeni iz dupla, vse rumeno jih je bilo okrog, in jeli so pikati Turke pod drevesom. To videčim kmetom raste srce, in Turki, ki so se imeli braniti zoper razdražene sršene, so se morali umekniti in otepati zabuhle obraze pred sitno, jezno živaljo.
Sonce se zakrije. Mrak nastopi. Turki se utabore na griču pred cerkvijo; videlo se je, da ne mislijo pustiti ubogih ljudi. Ti pa so bili za zdaj oteti, ali imeli so živeža komaj za to noč, vode celo nič, zakaj največ jih je bil pri-podil Turek s travnika, da niso mogli ničesar vzeti s seboj. Kaj bo jutri? Kaj to noč, ako Turki napadejo obzidje? Črna noč se je raztegnila nad ubogo potrto kranjsko deželo. Ne ene zvezdice ni bilo na nebu, vse so se bile skrile za gostimi oblaki, kakor ne bi hotele gledati obupa in žalostnega stanja slovenskih prebivavcev. Vendar noč ni bila temna. Turki so bili zažgali mnogo kresov. Okoli in okoli, kamor se je ozrl človek, ni videl drugega kakor ogenj, gost, svetel dim, ki se je počasno valil proti nebu. Tam so s plamenom gorele lesene, s slamo krite kmetiške koče; cele vasi v ognju, in nobene roke, ki bi bila gasila, zakaj pobegnil je vsak ali v gosto hosto, ali v kameniti gospodov grad, ali v cerkev, da bi otel svoje življenje. Turki so bili razpeli po planicah svoje šotore, da bi o zori zopet ropali, klali in vezali ujetnike.
Objavite komentar